Prvo poglavje

PRVIČ LAČNA

Vse se je začelo v osnovni šoli, na začetku 9. razreda. Zadnjega razreda osnovne šole. To je bilo obdobje poslavljanja od starega, otroškega življenja, in vstopanja v novo, zrelejše obdobje. Hodila sem v športni razred v prijetni osnovni šoli v osrčju majhnega slovenskega mesteca Postojna, kjer sem tudi živela. S sošolci nas je čakala še zadnja šola v naravi in to v pravem športnem duhu – 5 dni hoje po Julijskih Alpah z osvojitvijo najvišje slovenske gore, Triglava. Te šole v naravi sem se zelo veselila, saj še nisem nikoli bila na Triglavu.

No, dejansko se je moj lonec začel polniti že mnogo prej, ker se vsekakor ni mogel napolniti v petih dneh. Vendar v teh petih dneh pa se je dokončno napolnil in pokozal svojo vsebino.

Toplega septembrskega jutra smo se s sošolci in učitelji, vsak s svojim polno nabasanim nahrbtnikom, natovorili v avtobus, ta pa nas je odpeljal proti Gorenjski. Naše planinsko doživetje se je tako začelo. Vsak od sošolcev bi ga opisal drugače. Nekateri bi se pritoževali čez težke nahrbtnike, ki so nas tiščali v ramena, ko smo jih prenašali z enega vrha na drugega in skušali dohitevati korak našega učitelja športne vzgoje, ali pa nad ožuljenimi prsti na nogah, ki so nam jih pustili pohodniški čevlji. Povsod smo si lepili obliže in nase vlekli dvojne nogavice, da bi vsaj malo ublažili vse te otiščance. Spet drugi, bolj vajeni hoje, bi namesto tarnanja glede utrujenosti, težkih nahrbtnikov in neudobnih čevljev, poročali o razvajanju, ki smo si ga privoščili v sobah planinskih koč, v katerih smo spali. Tudi tega ni manjkalo. En drugega smo masirali, se sončili, uživali v razgledih in dragocenostih narave ter pustili, da nas kuharice v planinskih kočah po večerji razvajajo s palačinkami. Tretji se ob spominu na Triglav spomnijo debele, plezalne vrvi, s katero so bili krščeni, kot se spodobi za vsakega, ki prvič pride na vrh neke gore. Jaz pa ne bi pomislila niti na razvajanje, niti na pritoževanje, pač pa na začetek moje obsedenosti s hujšanjem.

Na začetek obdobja, ko sem nase začela gledati kot na napako.

Že same šole v naravi sem se udeležila z upanjem, da pridem nazaj bolj suha. Tisto poletje pred odhodom na Triglav sem izgubila nekaj kilogramov, kar so vsi opazili, meni pa je to ugajalo. Sicer sem teh nekaj kilogramov izgubila nenačrtovano, vendar, ker sem se drugim takšna zdela lepša in sem se tudi sama bolje počutila v svoji koži – zakaj bi se ustavila samo pri nekaj kilogramih? Končno sem opažena. Jaz – sramežljiva, tiha in mirna Špela. Nekdo, h komur se obrneš, ko si od nekoga želiš sposoditi šolski zvezek. In nekdo, ki ga nikoli ne bi poklical v petek zvečer, če gre s tabo ven žurat. Ali pa nekdo, ki ga tudi nikoli ne bi poklical, če se ti pridruži na popoldanski kavi ali sladoledu. Niti nekdo, s katerim bi si želel iti v kino, po nakupih ali v park. Tudi oblačil si ne bi sposojal od njega, saj nima nič modernega. Nekdo, ki si prijatelje išče v hišnih ljubljenčkih, saj ga le ti razumejo in želijo ob sebi. Edini, ki ga poznajo takega, kot je v resnici. Zato, ker so edini, ob katerih se zares odpre. Simpatičen, zgovoren, prijazen, družaben, poln želje po uživanju življenja in uspehu. Ta nekdo je bil končno opažen. In ta nekdo sem bila jaz. Jaz, ki sem bila že celo osnovno šolo točno takšna kakršna sem se opisala zgoraj. Ker pa sem bila opažena šele po izgubi nekaj kilogramov, sem suho postavo dojela kot možnost, da se končno tudi jaz vključim v družbo oziroma da me drugi sprejmejo medse. Vse, kar sem hotela, je bilo, da bi bila sprejeta. Da bi me končno začeli obravnavati kot sovrstnico in ne bi več name gledali kot na eno ubogo, usmiljenja vredno dušo, s katero sem pa tja spregovoriš le zato, ker se ti smili ali pa zato, ker nekaj od nje hočeš. Sploh nisem hotela veliko. Vendar se mi je že ta majhna želja takrat zdela bistvo življenja. To pa zato, ker sem bila osamljena in žalostna. Bila sem prazna. Tako prazna, da sem bila za sprejetje in svojo srečo pripravljena narediti marsikaj. Tudi shujšati do okostnjaka, na katerem bi se lahko študent medicine učil anatomijo! In to sem naredila jaz. V glavo sem si vcepila, da moram še dodatno shujšati. Petdnevno lazenje po hribih, z dodatno težo nahrbtnika na svojem hrbtu, po vročem soncu in z odrekanjem raznim priboljškom, kot so bile čokoladice, energijske ploščice in celo palačinke po večerji, mi je samo še pomagalo pri doseganju svojega cilja. Kako presenečeno me je učitelj pogledal, ko sem odklonila te palačinke! Kateri otrok pa reče ne palačinkam?!

Po petih dneh sem nazaj domov prišla že precej ožja, kot sem tistega septembrskega jutra sedla v avtobus na postaji v Postojni. Zdi se mi, da sem shujšala že toliko, da so učitelji nekaj posumili, vendar nihče ni nič rekel.

Po prihodu nazaj pa se moja misija, če se lahko tako izrazim, ni zaključila, pač pa se je samo še utrdila. Še sem hotela shujšati. Zdaj, ko sem bila še bolj suha, sem si bila še bolj všeč. Torej: če shujšam še več, si bom še bolj všeč! Končno sem lahko oblekla oblačila za suhice, katera mi prej nikoli niso pristajala. Ugotovila sem, da bom še hitreje shujšala, če bom telovadila, zato sem začela delati trebušnjake. Prvič v življenju sem hotela telovaditi. Vse do takrat sem šport sovražila. Mene spraviti na sprehod v gozd je bila misija nemogoče. Dobesedno! – potrebno se je bilo obrniti nekje na polovici poti.

Hujšanje me je tako zaposlilo in zapolnilo moj čas, da se sploh nisem več počutila osamljeno. To sem si razlagala s tem, da me hujšanje res zapolnjuje. Končno se nisem več počutila prazne. Neverjetno, kako hitro lahko človeka neka zadeva obsede. Če so mene obsedli telovadba, zdrava prehrana in štetje kalorije, – mene, ki vse do takrat skoraj da nisem vedela kaj to pomeni, je to gotovo res.

Oče je medtem že dal pripombo, kako sem suha, pa ga je mami samo utišala, češ, da smo vse punce sedaj suhe. In s tem je bil ta pogovor na mojo srečo končan. Hvala Bogu za te mamine besede! Kot kaže je oče mamici zaupal glede postav. Mogoče, ker je bila ženska. Pa saj sploh ni pomembno zakaj, pomembno je, da sem lahko še naprej hujšala. Na ta način je kasneje samo še enkrat zopet klonil pred mamico, kar se zadeva moje anoreksije. A to je storil zgolj dvakrat. Potem pa nikoli več. No, lepo po vrsti.

Do 4. oktobra 2006, ko smo praznovali mamin rojstni dan, so moj jedilnik sestavljali le še kosmiči z mlekom za zajtrk in kakšno jabolko popoldne. Seveda sem bila večkrat lačna kot pa sem jedla. Vendar ostalo hrano sem si prepovedala. Če bi jedla več, ne bi shujšala. Pred starši sem kruljenje želodca skrivala tako, da sem vsakič tik preden bi mi glasno zakrulilo, na vso silo stisnila trebuh vase. Bili so večeri, ko sem bila tako lačna, da mi je krulilo tudi po par ur hkrati. Če smo recimo ravno takrat vsi skupaj gledali televizijo, sem bila sposobna tudi celo uro in pol tako stiskati trebuh, samo da starši ne bi zaslišali niti enega najmanjšega glasu iz mojega trebuha! Največ kar sem naredila je bil včasih kozarec vode, ker bili so trenutki, ko niti stiskanje trebuha ni več pomagalo.

Tistega popoldneva za mamin rojstni dan sem se tudi prvič pred drugimi ostro uprla hrani; kosu kruha s pršutom in sirom, saj me je bilo strah, da to redi. Še zdaj me stisne v prsih, ko se spomnim očetovega moledovanja, naj pojem vsaj en košček. Vsaj en košček omamno dobrega pršuta, ki sem ga po navadi oboževala in ga jedla na debelem kosu kruha, z na debelo namazanim krem maslom spodaj. Tega dogodka se spomnim kot bi se zgodil včeraj.

ATI: »Kam je izginilo dekle, ki obožuje dober kos pršuta, tortice,..? Ni je več«

Naša kuhinja, v njej na sredini lepo pogrnjena miza, obložena z dobrotami, okoli nje pa nasmejani gostje, ki so uživali v jedi. Na koncu mize stol in na stolu moj oče. Ob njem pa še en stol in na njemu jaz. Midva. V tistem trenutku samo midva. Ne zame, ne za njega ni bil pomemben nihče od gostov za tisto mizo, kot samo midva. Meni on, v upanju, da mi ga bo uspelo pretentati, zakaj nočem jesti; jaz pa njemu, v upanju, da se moti, in da njegova hčerka v resnici nima motnje hranjenja. Njegov glas je bil tišji kot po navadi. V njem je bilo zaznati zaskrbljenost. In točno to so izražale tudi njegove oči. Prvič v življenju se mi je zazdelo, da je to zares tista iskrena zaskrbljenost, ki pa zraven še dodaja, da se začenja problem, ki ga ne bo tako zelo lahko odpraviti. In oči so imele prav. Oče je imel prav. Kot je imel še velikokrat za tem. Seveda mu tega nisem nikoli priznala, ker smo najstniki že po naravi bolj trmasti in nočemo poslušati svojih staršev. Do zdaj. Sicer se tistega dne ta moj problem, oziroma naš problem, še ni zdel tako velik. Nihče še pravzaprav ni na glas izgovoril, da imam anoreksijo. Ah, le kako bi, pa saj se nikomur do takrat sploh ni svitalo o mojem stradanju.

Zvečer, ko so vsi gostje že odšli, pa je moje odrekanje hrani postalo glavna tema. Tema, ki smo jo sprva začeli kot običajen pogovor, nadaljevali pa v prepiru, v katerem je vsak trdil svoje: oče je bil mnenja, da je potrebno nujno takoj poiskati pomoč, jaz sem bila odločno proti in sem zagotavljala, da nimam problemov s hranjenjem in da lahko kadar koli začnem spet normalno jesti, mami pa je bila v upanju, da je to, kar pravim res, nekako na moji strani. Edino moj mlajši brat je ostal v kuhinji, skupaj z našo družinsko prijateljico, ki jo poznam že od rojstva. V naš prepir se nista vtikala. O čem sta se pogovarjala ne vem. Morda sem bila ravno tako njuna tema jaz. Kakorkoli že, kakšna sramota zame, da je ona slišala vse kar se je dogajalo tistega večera! Prepir se je končal z mano v moji postelji ter mojo mami ob meni, kateri sem glasno jokala – takrat v bistvu še sploh nisem točno vedela zakaj – toliko časa, dokler nisem od utrujenosti zaspala. Uničila sem ji rojstni dan!

BRAT: »Seveda so bile moje težave v tistih časih nekoliko drugačne od Špelinih, saj sem se sam ubadal z nečim popolnoma drugim«

In tako je začasno zmagala moja beseda. Moje zagotovilo, da bom začela jesti normalno, ker takrat tudi sama nisem pomislila, da imam anoreksijo. Starša sta seveda to moje zagotovilo vzela resno, zame pa je bil to le izgovor v upanju, da bosta na vse skupaj pozabila. Po drugi strani pa sem svojim besedam tudi sama verjela. Tisti dan je oče drugič in zadnjič klonil pred mamo: poizkusimo najprej brez zdravnika.

MAMI: »Zelo težko sem si odkrito priznala, da je tudi naša Špela zbolela za anoreksijo«

ATI: »Ma ne! To bo minilo! Kako ne boš jedla? Halo«!

Seveda starša nista pozabila. Že takoj naslednji dan sta hotela, da jem. Pred njima. In ne boste verjeli. Kot sem še en dan nazaj dejansko mislila, da lahko kadar koli z mojim stradanjem preneham in začnem normalno jesti, ker seveda nimam motnje hranjenja, tega nisem mogla storiti. To ni bilo več tako lahko in tako samoumevno kot bi moralo biti. Obsedene misli o hujšanju so se že ukoreninile vame. Dejansko me je bilo strah hrane. Strah me je bilo, da me bo hrana zredila. Zaradi tega strahu nisem hotela jesti. Res sem bila bolna, pa čeprav se tega nisem niti zavedala. Točno tako kot se zjutraj zbudiš in imaš vročino, se je pri meni pojavila motnja hranjenja. Kar naenkrat nisem bila več sposobna vase spraviti normalnega obroka hrane. Hrane sem se začela bati. Bala sem se časa, ko bo treba jesti. Bala sem se zjutraj vstati, ker sem vedela, da bodo starši hoteli, da jem. Neko jutro, še preden naj bi se zbudila, je mami, misleč, da še spim, v jogurtov napitek vmešala sladkor, ker mu je hotela povečati kalorično vrednost. Ker pa nisem več spala, sem to slišala. In lahko si predstavljate, da sem znorela! Kako si drzne dodajati sladkor v moj napitek?! Odločena sem bila, da hočem drugega, ker tega ne bom spila. Videla sem, da mami komaj zadržuje solze, vendar mi je bilo vseeno, sama si je bila kriva, pa mi ne bi bila vmešala sladkorja! Pa kaj je mislila, da sem neumna? Da ne bom opazila?

Bala sem se priti iz šole, ker sem vedela, da me spet čaka hrana. Bala sem se večera. Kmalu sem se bala že celega dneva, ker so mi starši uvedli še malice. Med vsakim obrokom sem jokala in si hrano silila v usta, košček za koščkom. Upala sem, da bo jok omehčal moja starša in me bosta končno pustila pri miru. Med jedjo sem razmišljala, da zaradi te hrane ne bom več hujšala, da se bom vrnila na stare tire in se bom ponovno zredila. Zaradi teh misli je bilo hranjenje še težje. V meni se je nabirala panika. Do konca obroka je bilo v meni že toliko panike, strahu in živčnosti, da sem se zaprla v sobo in takoj začela telovaditi. Trebušnjake sem delala, kot bi mi šlo za življenje. Stotice so se kar podvajale in podvajale, jaz pa sem še kar dvigovala svoj trup, trebušnjak za trebušnjakom, kalorija za kalorijo dol … In to me je začasno pomirilo. Verjela sem, da sem s temi trebušnjaki porabila vse kalorije, ki sem jih pojedla. Za tem sem ostala v svoji sobi in se tolažila s svojim morskim prašičkom Maxi. Iz sobe nisem hotela, ker me je bilo strah reakcije staršev. Pomirjena pa sem bila le do naslednjega obroka, ko se je spet ponovila enaka zgodba.

MAMI: »Upala sem. da bo bolezen odšla, če bo Špela jedla. Sem bila pa res naivna. Niti za trenutek nisem pomislila, da Špeli ne bo uspelo. Počutila sem se zelo nemočna, ker sem vedela, da ji ne znam pomagati«.

Sprva mi je na ta način uspelo zadrževati svojo nizko težo. To je bilo vsak dan opaziti na tehtnici, na katero sta me zvečer silila starša. Pred njima! Enkrat sem se stehtala še z mokrimi lasmi in moj oče me je že obtožil, da goljufam, češ da bom zato tehtala več kot bi dejansko. In čeprav sem verjela, da mi uspeva ohranjati težo zaradi telovadbe, sta na to vplivala moje lačno telo, ki je hrepenelo po hrani, ter stres in pritisk, pod katerim sem bila. Starša sta se počasi začela počutiti nemočna in brez idej, kaj bi sploh še lahko storila. Še vedno nisem hotela jesti in še vedno se je doma zaradi tega odvijala prava drama. Zato je mami obiskala mojo osebno zdravnico, da jo povpraša za nasvet. Brez posvetovanja z mano! Kar šla je tja! Seveda je zdravnica hotela, da se nemudoma zglasim pri njej. In seveda mi to ni bilo pogodu. In seveda se je zato večer prej pri nas doma zopet odvijal glasen prepir. Tokrat pa oče ni popuščal. Nihče več ga ni mogel prepričati proti zdravniški pomoči. Še jaz sem se bala vztrajati pri upiranju, ker tisti dan mu je res že počil film, in ko se to zgodi, ga vsekakor nočeš še vzpodbujati. Pa čeprav, kdo pa bi ga? Tudi mamici se me ni dalo več prenašati. Razen meni, seveda. Katera punca z anoreksijo pa si želi, da ji nad glavo visijo zdravniki, ki jo silijo jesti in jo – po njeno – delajo nazaj debelo?! Zakaj hudiča pa sem se tako trudila shujšat, če je bilo vse zaman in se bom zdaj zredila?! Vendar pa je na koncu le zmagala odločna volja mojih staršev in njuna očitna premoč nad svojo mladoletno, bolno hčerko. Zdi se mi, da sem kljub vsej svoji odločnosti in volji še vedno imela delček v sebi, ki se je pustil nadzorovati drugim. Ali pa sem se le zavedala svoje nemoči.

Tako sem naslednji dan že sedela v čakalnici in čakala na vrsto pri svoji osebni zdravnici. Da moram obiskati zdravnico, me je nekoliko prestrašilo in v čakalnici sem celo pojedla skutin rogljič, ki mi ga je kupila mami.

Verjemite, tega obiska pri zdravnici si ne želi nihče. Poleg povožene samozavesti, izgubljenega nasmeška na obrazu in tega, da sem s svojimi 168 centimetri tehtala samo 37 kilogramov, sem dobila še občutek, kot da me zdravnica pomiluje in si o meni misli, da sem popolnoma psihično uničena. Še zdaj imam v spominu njen pogled. Če si ga prikličem v spomin, se še zdaj prestrašim. Ne vem česa, ampak postane me tako zelo strah nenormalnosti. Zaradi tega pogleda in zaradi tega, ker je bila ona tista, ki je nekako spodbudila celo moje nadaljnje zdravljenje, sem jo sovražila. Res je nisem marala.

Najbrž vas zanima, kaj se je dogajalo tistega dne pri zdravnici? Cel čas sem zdravnici le zatrjevala, da si lahko sama pomagam in ne potrebujem zdravnika za motnje hranjenja. Pri tem sem vztrajala vse do trenutka, ko sta mami in zdravnica končno popustili in je zdravnica predlagala, da najprej poizkusimo z ambulantnim zdravljenjem. Tako smo se dogovorile za redne tedenske preglede pri njej. Pogoj, da z njimi nadaljujemo in ne ukrenemo kaj več, je bil, da moja teža sprva ne sme več upadati – to je bilo bistveno – čez nekaj tednov pa bi se morala že začeti nazaj dvigovati. Odločno je vedela, da sem presuha.

S tistim prvim pogojem niti nisem imela precejšnjih težav. Nekako sem bila vesela, tudi če za vedno ostanem na tej teži. Vendar me je bilo še vedno strah težo pridobiti nazaj. To je bila moja največja nočna mora. In, kot se je kmalu izkazalo, tudi moj največji problem. Ker sem se ravno zaradi tega strahu še naprej upirala hrani, so bile doma še vedno vsakodnevne borbe in vsakodnevno kričanje. Joj, koliko kreganja je bilo v tistem obdobju! Poleg vsega drugega, kar se je dogajalo, sem pa sovražila še to, da se doma več ne razumemo, kot smo se. Sploh nismo imeli več normalnih pogovorov. Včasih sva z mami veliko hodili na sprehode, se ure in ure pogovarjali, hodili opazovat hiše, ki so se na novo gradile … Zdaj tega ni bilo več. Enkrat sem ji to celo povedala. Pa me je samo prekinila: »Špela, saj bomo tudi to še počele«. Očitno je bilo, da ni imela pojma od kje se mi je, izmed vsega kar se je dogajalo, ravno to zdelo pomembno.

V mojem življenju sploh ni bilo več veselja. Pa čeprav se mi je sprva, ko sem začela hujšati, zdelo, da se je moja praznina začela polniti. Ko so mi enkrat diagnosticirali anoreksijo, se je ta praznina šele pokazala. Še hujša, kot je bila pred začetkom hujšanja. Bilo je, kot bi se nad mano zgrnil en velik, debel, črn oblak. Vse je bila samo še sivina, ki je prinašala žalost, depresijo, kreganje, trpljenje in jok. In ta oblak ni bedel samo nad mano, pač pa nad mojo celotno družino – nad mojim očetom, mamo in bratom. Nekega dne mi je oče celo dejal, da se boji priti iz službe nazaj domov, ker ve, kaj ga čaka. To me je zelo zabolelo. Bolelo me je, ker sem se zavedala, da sem jaz kriva za njegov strah in za njegov odpor do tega, da bi sploh še prišel nazaj domov. Najbrž je iste misli imela tudi moja mami, samo da jih ona ni povedala na glas. Pa tudi bratu verjetno ni bilo v veselje živeti v hiši, kjer trije vsak dan kričijo in kjer njegova sestra joče in joče. Dejansko me je takrat oče zares prestrašil s tem da ga en dan ne bo več domov. Kaj pa potem? Bom res jaz kriva za razdor družine?!

ATI: »Čas teče… Med tem pa le kreganje, napeti živci, žalost, solze, obiski zdravnikov in čudovitih oseb, ki skušajo pomagati«.

Nihče od nas ni več nikamor šel, nič več ni počel. Še celo za novo leto smo bili doma, ker je oče odločil, da tako suha ne morem cele noči preživeti nekje na mrazu! Spomnim se, kako sem se proti temu upirala, ker sem si močno želela nekam iti in se vsaj pretvarjati, da sem normalna. Vendar ni nič pomagalo. Očitno so starši menili, da z mano, takšno kot sem bila, ni za iti nikamor. Pa saj je bilo to v bistvu res. Res nisem bila normalna in nismo se mogli pretvarjati da sem. Tudi če smo se, so drugi opazili da nisem. Recimo o moji bolezni so vedeli tudi vsi sorodniki, vendar so se v moji prisotnosti trudili pretvarjati kot da je vse v redu. Edino stric se je enkrat zarekel. Bili smo pri babici in dedku na kosilu. Že ves čas sem bila tiho, ko se spomnim, da bi lahko sestrični povedala o svojem morskem prašičku. Z njim se je dogajalo nekaj nenavadnega. Navadno je bil pravi požerušček, iznenada pa je nehal jesti. Slučajno je ta najin pogovor slišal tudi stric. Še vedno se spomnim kako posmehljivo se je zasmejal, češ: »Se je vzela po lastnici«. Ta izjava me je dobesedno zabila na klop na kateri sem sedela. Postalo me je tako sram, da sem hotela takoj izginiti. Torej morda res nisem bila za nikamor. Praktično se nam je življenje ustavilo. Vsi smo ždeli pod tem oblakom: jaz, ki sem hotela, da me vsi že enkrat končno pustijo pri miru, ter starša, ki mi nikakor nista dala miru in sta me silila in silila v … no, pravzaprav v ozdravitev.

Ironično, moja želja po hujšanju je nastala zaradi želje po sprejetju v družbo in želje po samozavesti. V resnici pa mi je hujšanje prineslo vse drugo, razen tega, kar sem si želela. Bila sem le shirana in obsedena s stradanjem ter s tem, da vase spravim čim manj hrane. Vsekakor pa nisem postala bolj priljubljena in samozavestnejša. Vsekakor si ljudje niso želeli moje družbe. Niti fantje si niso želeli zmenka z mano. Še ljudje, ki so se do zdaj družili z mano, so se raje umaknili.

To našo žalost, moje nesodelovanje in starševski obup je kmalu opazila tudi zdravnica na teh tedenskih pregledih. Tega res ni bilo težko opaziti. Še vedno sem hujšala, se upirala hrani in postajala čedalje bolj žalostna in zaprta vase. Zato je odločila, da moram k psihiatrinji, češ, da mi bo ona znala bolj pomagati. Najprej sta se nemočna počutila moja starša, zdaj pa še zdravnica. Postajalo je čedalje bolj očitno, da bom res potrebovala pomoč zdravnika za motnje hranjenja. Očitno drugim, seveda. Meni vsekakor ne! V tistem trenutku mi je v glavi odzvanjalo le: »K psihiatrinji?!? Kam moram?! K psihiatrinji?! Pa kaj še! Kot da sem nora!« Tole pa pri meni ni prišlo v poštev. Že samo dejstvo, da bi morala hoditi k psihiatrinji, me je obdajalo z grozo. Psihiater je za nore! Jaz pa nisem nora!

ATI: »Ostal je le kupček nesreče, premražen in zavit v klobčič na postelji pod deko«.

Vendar sta bila znova starša tista, ki sta imela zadnjo besedo. Njima se je zdelo, da je psihiater prava odločitev.

Zaradi tega me je postalo še bolj sram. Sramovala sem se same sebe. To pa je najhuje, kar si lahko storiš! Takrat si res v škripcih. Hodila sem s sklonjeno glavo. Kaj se je dogajalo v šoli se sploh ne spomnem, tako odsotna sem bila. Vem le, da mi jo je nekako uspelo izdelovati. Najbrž je k temu pripomogla tudi razredničarka, ki je bila do mene prizanesljivejša. Najbrž je sumila kaj se dogaja, čeprav ji nikoli nisem povedala ničesar. Dobro se nisem več počutila niti pred mamo in očetom, ki sta me začela gledati s pomilujočimi očmi in se do mene obnašati kot do otroka. Poleg tega pa sta kar naenkrat imela vse vajeti mojega življenja v svojih rokah. O ničemer več nisem mogla odločati. Pri ničemer več nisem imela besede. Moje življenje praktično ni bilo več moje. Delala sem to, kar so rekli drugi. Bila sem kot lutka. Brez osebnosti in brez duše. In ta lutka je bila na koncu prisiljena pristati tudi v psihiatrični ambulanti. Po mojem tam, kamor sodijo norci! Vendar, čeprav sem morala ravnati, kot so odločili zdravnica in starša ter oditi k psihiatrinji, mi niso mogli ukazati, naj sodelujem. In sodelovanja zato tudi niso dobili. Odločila sem se, da se uprem, kot se le znam.

Če sem prej rekla, da sem sovražila svojo zdravnico, recimo, da je to mesto potem zavzela moja psihiatrinja. O ja, njo pa sem zares sovražila. Nisem je prenesla. Nisem mogla biti v njeni bližini. Nisem se mogla pogovarjat z njo. Vsakič pred terapijo se je v meni začela nabirat panika, ki je izbruhnila iz mene točno na njenih terapijah. Seveda, kje drugje pa!? Izbruhnila je v obliki solz. Vedno, ampak s tem mislim čisto vedno, sem na njenih terapijah jokala. Ob koncu vsake terapije se mi je ta ura zdela stran vržen čas. Čutila sem, da se ne premikava nikamor.

Zadnja terapija, ki sem jo imela z njo, je bila najhujša. Predme je pomolila list papirja in barvice ter mi rekla naj se narišem, kot se sama vidim. Meni res ni bilo do risanja. Zdelo se mi je brez veze! Kaj pa je mislila, da ji bom narisala? Saj me je videla, kakšna sem bila, kako sem se počutila. Ker v tem nisem videla smisla, sem na list na hitro nakracala punčko. Obraz sem ji iz navade narisala nasmejan. Ona pa me je takoj vprašala, ali se res počutim veselo. In to naj bi bil vrhunec terapije ali kaj?! Saj me vidi, da nisem srečna! Naj mi neha težit zaradi enih narisanih ustnic! Kaj ne vidi, da mi ni do risanja?! V jezi sem spet prijela barvico in čez nasmejana usta narisala poševno črto. Na, pa je imela narisano mojo žalost! Naslonila sem se na naslonjalo stola, na katerem sem sedela, in ji namenila enega izmed tistih pogledov: »To si hotela?« V tistem trenutku je dojela, da midve res ne bova dosegli popolnoma nič. Poslala me je iz ordinacije in na posvet poklicala moja starša.

Ko smo se kasneje tistega dne vozili nazaj domov, sta mi povedala, o čem so se pogovarjali. Psihiatrinja jima je predlagala naj me odpeljeta na oddelek za zdravljenje motenj hranjenja, ker mi ona žal ni sposobna pomagati, ker ji za to niti nisem dala najmanjše možnosti. Dogovorili so se, da mi dajo le še eno priložnost. Zadnjo priložnost. No, ker sem se potem v prihodnosti srečala še z nekaj psihiatri – potenčno nora?! -, naj bo to psihiatrinja No.1, da se boste lažje znašli.

Vsi ti dogodki so me pripeljali do še večjega brezupa. Nisem hotela v bolnico, kljub temu pa še vedno nisem bila pripravljena sodelovati s psihiatrinjo. Zdi se mi, da me je ves ta pritisk z vseh strani samo še spodbudil k stradanju. Kot, da nekako sploh nisem hotela iz tega. Hotela sem samo, da me pustijo pri miru! Vsi! Vem, da se sliši neumno in je brez enega samega pametnega razloga zakaj. Vsaj zdaj ga ne vidim. Morda pa je bilo to povezano s pozornostjo, ki sem si jo poprej tako zelo želela in katere sem v tistem času vsekakor bila deležna. Čeprav ne takšne, po kateri sem hrepenela. Če bi takrat samo za trenutek ustavila vso to svojo upornost in trmo ter razmislila, kaj sploh hočem, bi bilo mogoče vse drugače. Tako pa se je moja mora nadaljevala. Doma sem samo še jokala, varno zavita v odejo na svoji postelji. Povsod, kamor sem šla, sem samo še jokala. Solze so kar drle iz mene. Nisem jih mogla ustaviti. Takrat so bile solze moja osebnost. Jok je izražal še edino čustvo, ki mi je ostalo. In to je bila velika, globoka žalost. Žalost, iz katere nisem videla izhoda. In pa osamljenost. Kljub temu, da sem imela vedno koga, ki mi je visel nad glavo, sem se počutila tako, kot da sem sama na svetu. Kot da sploh ne rabim biti na svetu. Kot da bi svet brez mene nespremenjeno tekel naprej. Ko se zdaj skušam spomniti ene same stvari, ki sem jo počela v tem obdobju, me razžalosti spoznanje, da nisem počela dobesedno nič. Bila sem brez življenja. In te žalosti niso mogli odpraviti niti moji starši, niti osebna zdravnica in, kot se je kmalu izkazalo, niti moja osovražena psihiatrinja No.1.

ATI: »Bili so dnevi, ko bi človek skoraj znorel. Veš, da moraš pomagati, pa ne znaš. Kaj narediti? Skočiti v straniščno školjko in za sabo povleči vodo? Ne gre«!

Starša sta ugotovila, da mi s svojim neznanjem o tej bolezni in s svojim starševskim čutom, ki je potihoma želel popustiti prošnjam svoje drage hčerke, ne moreta pomagati. Osebna zdravnica je bila pravzaprav samo splošna zdravnica, ki mi tudi ni znala pomagati. Psihiatrinja pa ni bila specifično specializirana za zdravljenje motenj hranjenja. Povrhu vsega pa tudi jaz nisem hotela sodelovati z njo. Ob meni ni bilo strokovnjaka, ki bi me lahko povlekel iz tega. To je bilo zdaj končno popolnoma sprejeto. In to se je pokazalo tudi na naslednji terapiji s psihiatrinjo.

V bistvu me psihiatrinja sploh ni sprejela. Halo!? Kakšen psihiater pa si, če se ob problemu potuhneš? Sprejela me je le moja osebna zdravnica, ki mi je povedala, da psihiatrinja čuti, da mi ne more pomagati in je čas za korak naprej. Rekla je, da sta obe sklenili, da je najbolje, če me napotita na oddelek za zdravljenje motenj hranjenja v klinični center Ljubljana. Ob meni je bila tudi moja mami. Tisti trenutek, ko sem izvedela to novico, lahko uvrstim med enega mojih najbolj groznih trenutkov v življenju. Trenutkov, ki jih nočem nikoli več doživet. Tisti usodni ponedeljek. Dan, za katerega se je že vedelo, da bo slej kot prej prišel. Ob zdravničinih besedah sem se kar vkopala v svoj stol, na katerem sem sedela. Zgrabila me je panika, po mislih mi je rojilo tisoč misli. Odločno nisem hotela v bolnišnico. Nisem hotela pustiti svojega življenja. Nisem hotela manjkati v šoli. Nisem hotela izostati s treningi z zračno puško. Pa tako uspešna sem bila! Pobirala sem same kolajne. Nisem smela dopustiti, da bi mi to ušlo iz rok. Bala sem se, da me bo svet pozabil. Da bodo vsi, ki me poznajo, spoznali, da me v svojih življenjih ne potrebujejo. Pravzaprav je bil to popolnoma nelogičen strah, saj drugače kot fizično v svetu sploh nisem bila več prisotna. Pa vendarle. Ker sem videla, kako moja mami, ki je sedela ob meni, podpira zdravničino odločitev, kako ji zdravnica že razlaga pot do kliničnega centra in kako mi medicinska sestra že piše napotnico, sem dojela, da si lahko pomagam samo še sama. In sem začela v silovitem joku iz sebe bruhati zadnje besede borbe, ki sem jih še imela. Postala sem panična, ker sem dojela, da gre sedaj za res. Vendar bilo je, kot da me sploh nihče ne sliši. Moje besede in dejanja sploh niso bili več pomembni. Ali pa sem s tem jokom samo še potrdila nujnost za zdravljenje. Bilo je že odločeno. Končno sem dojela, kaj se sploh dogaja. Končno sem se za trenutek ustavila; odmislila paniko, žalost, upornost in jok ter se soočila z resnico. Peljejo me v bolnišnico. Porabila sem vse možnosti, ki sem jih imela. Sama sem jih porabila, torej sem bila sama kriva za vse. Nisem si pustila dopovedati tega, kar so mi vsi že nekaj časa govorili in na kar so me opozarjali, zdaj pa je končno prišel čas, ko se bom morala soočiti s posledicami.

ATI: »Diagnoza: anoreksija! Že sama beseda je antipatična, grda. To je bolezen, ki jo poznaš le bežno. In ne, tebe pa že ne more obiskat. Kako naivno! Peklenšček se čisto potihoma priplazi pod vrati v skupnost, ki jo obožuješ. Misliš, da se ti odprejo vrata pekla«…