Zagrizeš v torto in se počutiš noro dobro – neprecenljivo!

Včasih sem oboževala hrano. Z navdušenjem sem pričakovala vse družabne dogodke, ker sem vedela, da bo tam hrana. Jedla sem s takim užitkom, da me je bilo prav lepo opazovati. In prav nič se pri tem nisem obremenjevala s tem kaj si drugi mislijo o meni ali pa s tem, da mi bo zaradi vse te odlične hrane zrastla rit. Priznam, imela sem kakšen kilogram več, a bila sem samozavestna, znala sem se postaviti zase in smejala sem se skoraj vsak dan.

Potem pa se je nekje nekaj zalomilo. Postala sem najstnica.  Zrastla sem in odvečen kilogram na riti me je zapustil. Vsi so opazili! Kar naenkrat sem bila lepa! Žal pa so me takrat zapustili tudi samozavest in preprosto, brezskrbno življenje. Res da sem bila na pogled privlačnejša, a z mano nisi imel kaj početi. V meni nihče nikakor ni mogel zaznati osebe, ki hrepeni po druženju in zabavi, saj je od mene ostala le žalost. Nič. Praznina!  

Iz te praznine pa se je vame naselila laž. Prepričana sem postala, da še vedno nisem dovolj lepa. Očitno še vedno nisem ustrezala kriterijem sovrstnikov, saj so me prav odrivali od sebe. To sem morala nekako spremeniti. Morala sem se nekako vklopiti v družbo, saj me je ta izoliranost bolela premočno! Zato sem se začela boriti za perfekcijo. ”Nekje na tej poti do perfekcije bom gotovo postala dovolj dobra in tam se bom ustavila. Tam bom znova začela uživati življenje.” V tem zmotnem prepričanju sem sama sebe obsodila na več let groze!

In že samo bežen pogled name je to grozo izdajal. Opaziti je bilo moč le kup kosti, ki so se brezizrazno premikale po svetu. Čeprav takrat tega nisem videla, sem se iz dneva v dan bolj oddaljevala od točke, ko me bo družba končno sprejela. In čeprav sem potrebovala 9 let, da sem si to priznala, sem resnično imela anoreksijo.

Ko se zdaj ozrem nazaj, se lahko resnično le čudim človeškemu umu, ki premore toliko motiviranosti za dosego nekega cilja, da se je pripravljen celo odreči lastnemu življenju. Ker jaz se takrat resnično nisem sekirala za svoje življenje. Bilo mi je vseeno ali umrem. Pomembno je bilo le to, da bom izgledala čudovito. Pa če se je bilo za to potrebno odpovedovati vsej hrani, ki sem jo poprej tako močno ljubila, v sobi za zaprtimi vrati zlorabljati odvajala in imeti nočne more o tem, da mi bo odpovedalo črevesje. Bilo mi je vseeno za vso bolečino, ki sem jo občutila, ko sem še naprej delala poskoke, vrtela obroč in vztrajala pri trebušnjakih, pa čeprav se je soba okrog mene že vrtela in so moje suhe ustnice hrepenele po vsaj požirku vode. Tudi vse na skrivaj pretočene solze, ki so nastale med hrepenenjem po objemu, so bile nepomembne. Dobesedno mi je bilo vseeno ali umrem, toliko mi je pomenilo suho telo. Oziroma, toliko sem hrepenela po sprejetju, ki naj bi ga končno dosegla, ko bom končno dovolj shujšala. Spraševala sem se zakaj sem tako drugačna in zakaj ne znam biti kot vsi normalni ljudje. Stopiti k človeku, se pogovarjati z njim, svobodno plesati na žuru in biti zaljubljena v nekega hudo noro dobrega tipa ter se zaradi tega obnašati trapasto?!

Po nekaj mesecih takšnega mučenja same sebe, ko so me resnično sestavljale le še kosti in se je moje telo le še s težavo ohranjalo pri zavesti, sem se med vožnjo v avtu prvič resnično vprašala ali ima vse skupaj sploh še kak smisel. Trudila sem se, resnično sem se, a rezultata ni bilo. Še vedno sem bila sama in tako osamljena nisem hotela preživeti niti dneva več. Tega nisem zmogla več. In zaradi tega vprašanja sem se tisti dan skoraj vdala.

Oziroma, vdala sem se. Bila sem pripravljena vse to končati.

Pa me je nekaj ustavilo. Kljub vsej grozi, ki sem jo živela, mi moje telo še ni dovolilo te groze končati. Hotelo se je boriti. Še danes nimam pojma od kje je sploh našlo to voljo; kje sem voljo našla jaz, ko sem tisti dan stiskala svojo odejo na postelji in se v solzah drla, da tega ne zmorem več. Dobesedno sem se pristradala tako daleč, da bolj daleč sploh ni obstajalo. Tisti dan je bila prelomnica. In lahko sem izbrala samo dve možnosti. Srednje poti ni bilo. Več kot očitno je bilo, da moje življenje ne bo moglo biti več takšno kakršno je bilo zadnje čase. In več kot očitno je bilo, da bom ali umrla ali se zredila nazaj.

Ker nisem zmogla niti umreti, je bilo jasno: vsa bolečina, ki sem si jo prizadela s hujšanjem, bo prav kmalu postala brez pomena, ker bom že čez nekaj mesecev spet to, kar sem bila dolga leta nazaj, ko sem še poznala občutek sreče, ko ješ z užitkom in ko imaš v dnevu razlog za smeh. Takrat sprejeti nekaj takega je bilo težko. Zelo težko. Od mene je zahtevalo spremembo vedenja in osebnosti, kar pomeni veliko dela na sebi, obiskov zdravnikov in pogovorov s psihiatrinjo.

Bilo je težko. A bilo je vredno! A se sploh zavedate kako noro dober je občutek, ko lahko znova zagrizem v kos slastne torte in se zaradi tega počutim prijetno?! Znova se smejim in na koncu dneva celo zaspim v objemu človeka, ki ga imam noro rada. Svet je spet lep in zdi se mi, da imam lahko vse!

Zato lahko z gotovostjo rečem, da je bilo vredno. Seveda, celotna izkušnja je terjala veliko, a verjamem, da sem prav zaradi nje danes to kar sem in ponosna sem na to.

Vsak zmore! 😉

— Špela K. — 

Dodaj odgovor