»Vsak človek mora prav tako zgraditi sebe«

Čeprav že nekaj časa živim v Ljubljani, si le redko vzamem čas za sprehod v center mesta. Le kdo bi vedel zakaj? Namreč delam zelo veliko napako. Izpuščam en velik del užitka, samo zaradi izgovorov, kot so »imam službo«, »grem raje v naravo« in celo »ne da se mi«. Zakaj se sama sebi puščam pretentati, ko pa mi center Ljubljane vedno nekaj da? Vsakič se vrnem ali nasmejana ali brez dnevnega stresa ali pa celo z novo idejo za delo!

Danes je bilo tretje. No, predvsem tretje. Ko sem se, že po temi, vračala nazaj domov, skupaj s svojo psičko, sem si lahko vzela čas in se zares poglobila v Ljubljano. Sprva sem hodila po ozkih, tlakovanih uličicah, ki so se že pred kako uro spravile spat in so v njih življenje prinašale le še manjše skupine ljudi, ki so sem in tja posedale v lokalih in se tiho smejale.

Razvoj

Vame so vnesle že toliko spokojnosti, da se mi je še nabito poln center, v katerega sem kmalu prispela, zdel umirjen in tih. Skupine najstnikov so posedale okrog, tujci so si ogledovali znamenitosti, umetniki so slikali, vročekrvneži so se hladili s sladoledom, povsod je dišalo po hrani in na vsakem vogalu je odmevala glasba enega izmed uličnih muzikantov. V tistem trenutku, sebi – dekletu v črni oblekici z belimi pikicami in lahkotnimi balerinkami – nisem privoščila čisto nič drugega kot pa podoživljanje teh trenutkov. Lahkotno sem se sprehodila mimo mestnega vrveža in vpijala ljubljansko noč, ki se mi je tako ponujala.

Bila sem srečna. Prav zares sem bila srečna. Začela sem razmišljati o prihodnosti. V tistem trenutku sreče, se mi je zdela svetla in prepričana sem bila, da bo na koncu še vse o.k. Med tem razmišljanjem pa me je predramila stavba, mimo katere sem ravnokar hodila. Sanja se mi ne, katera stavba bi to bila, ker očitno »zelo dobro« poznam Ljubljano, vendar bila je nekaj posebnega.

Vsak njen centimeter je bil dodelan, detaili so ji dodajali vrednost. Bila je videti mogočna, pa čeprav mora tu stati že precej let. Njena starost ji sploh še ne kljubuje. V tistem trenutku se mi je res zdela čudovita (pa se drugače nad arhitekturo sploh ne navdušujem). In potem sem pomislila: »to je moral nekdo zgraditi«. Nekdo se je še pošteno namučil, da zdaj tam stoji ta vsemogočna stavba, ki je pritegnila mojo pozornost.

RastIn potem me je prešinilo. To, zaradi česar je sploh nastal ta članek: »vsak človek mora prav tako zgraditi sebe«. To, koliko truda bo vložil v gradnjo, bo zaznamovalo celotno njegovo življenje. Kot tista zgradba, bo tudi vsak človek v okolico nekaj oddajal. Vprašanje je le, ali bo to »nekaj« pritegnilo druge, tako kot je zgradba pritegnila mene, ali bodo le švignili mimo njega.

Najbrž si vsak želi biti kot ta »moja« zgradba, vendar mimo mnogih ljudje le švigajo. Kje se je takim zataknilo? Kdo bi vedel? Nekateri ne znajo, spet drugim primanjkuje volje in vztrajnosti. Nekaterim se sploh ni zataknilo in si želijo takega življenja. Ko bolje razmislim, se mi zdi, da po zakonu narave ne moremo biti vsi taki, saj potem nihče ne bi izstopal, kajne?

Ampak zanima me, ali lahko na ta zakon narave vplivamo? Si lahko sami izberemo ali bomo izstopali ali ne? Verjamem, in upam, da lahko. Če se nekdo odloči, se za to trudi in ne obupa, mu bo na koncu le uspelo. Morda komaj v desetem poskusu, vendar uspelo mu pa le bo. Ljudje ga bodo opazili. Imel bo nekaj, zaradi česar bo poseben.

Prepričana pa sem še v dvoje. Nekaterim ni potrebno vplivati na zakon narave. Nekateri imajo preprosto srečo in jim je že določeno, da se bodo v nečem razlikovali od drugih. Tisti, ki pa jim zakon narave ni prizanesel, lahko to vedno spremenijo. Nikomur narava ne privošči nesreče in ona se bo spremenila, če bomo mi to želeli.

Bistvo je le v dobrem načrtu in natančnosti pri »gradnji«. Sliši se tako nedolžno, pa še vseeno ti lahko uniči celo življenje – ali pa ti ga naredi čudovitega.

Sreca

Morala sem se vprašati, kako sem se gradila jaz. In odgovor sploh ni bil tako preprost. Vendar nekaj sem morala narediti prav, če sem se točno v tistem trenutku počutila tako srečno. Bi lahko kaj popravila, dodelala? Vsekakor! Mislim, da sem ravno danes, prav zaradi tega sprehoda, končno sprejela odločitev, katero že dolgo odlašam. Še se bom gradila – če me dojamemo kot stavbo.

Kaj pa ti? Si se kdaj vprašal, koliko truda si vložil v svoj načrt in svojo gradnjo? Si zadovoljen z izzidom? Bi kaj spremenil, dodal? Vprašaj se, kakšna »zgradba« si sploh želiš biti? In zapomni si, to so zelo pomembna vprašanja in še pomembnejši odgovori, kajti odločali bodo o tvojem življenju.

Špela K.