Pa sem le pobrala nekaj po tebi! ;)

Glava ji visi navzdol in skoraj da ne daje nobenih znakov življenja. Še sreča za ovinke, zaradi katerih se mora na vsakem popraviti, da slučajno ne pade iz mojih nog in mi s tem nakaže, da je samo pasje utrujena. Ko spi, je tako pocukrano srčkana, da si že zaželim, da bi se ti ovinki že enkrat končali in bi to njeno bingljajajočo se glavo opazovala celo pot.

Seveda se to ne uresniči, prav nasprotno, ustaviti se moramo na semaforju in ona se zbudi. Je že na svojih štirih tačkah in radovedno pogleduje ven skozi okno. Misli, da smo že prispeli in začne se vrteti tam po mojih nogah in nestrpno iskati način kako bi lahko skočila skozi vrata. No, pa je šla njena zaspanost in je prišel še en dan, ko bodo moja stegna cela popraskana od njenih krempeljčkov.

”Pa od kje ti energija Molly?”, ji rečem, se utrujeno naslonim na naslonjalo in ji pustim skakati naokoli. Čudno, vendar kmalu se umiri. Očitno še vseeno je utrujena.

In kam sva jo morala peljati tokrat, da so najine moči zmagale nad njenimi? Verjemite – visoko! 😉

No, lepo po vrsti. Nazaj na prvi hladni sobotni večer v tem poletju in druženje z njegovimi prijatelji, ki se niso videli že toliko časa, da jim je najbrž vmes zrasel že kak sivi las. Vsi vemo kam to vodi – ja, do več kot le enega kozarca piva. In seveda k misiji nemogoče, da se naslednje jutro zbudiva ob petih in se lotiva celodnevnega planinarjenja.

Pa se nama še vseeno uspe nekako skobacati iz postelje tja nekje do šestih. Na hitro zajtrk – ja, čokolino, priznava! -, zame še obvezno kava, zmečeva v nahrbtnike in gremo. Sva kaj pozabila? Pozabila vsekakor NE, nisva pa imela s sabo veliko stvari, ki bi nama prišle še kako prav. Ampak ne, pozabila nisva čisto nič kar sva s seboj mislila vzeti.

No, mogoče planinski nasvet: Če se odpravljaš po grebenski poti na Prisojnik, le vzemi malo večji nahrbtnik in vanj zbaši še rokavice, velur, majico za preobleč in čelado. Zakaj? Preprosto – ker boš vse to potreboval! 😛

Pa da ne boste vsi zdaj mislili, da je ta Prisojnik taka strašna stvar! Sploh ne! Pot se pravzaprav začne zelo pravljično. Pogled na razpostrto gorovje, hoja po gozdičku in prijetni talni podlagi. Začneš se že spraševati zakaj je sploh kdo rekel, da je na Prisojnik priti težko. Opazujem svojo Molly, ki teka od enega do drugega in z užitkom raziskuje novo okolje. Ja, prav super je in počasi mi že začnejo iti na živce vsi tisti mimoidoči, ki ob pogledu na 3-kilogramskega psa izbulijo oči in pametujejo: ”Ha, s temle pa že ne bosta prišla navzgor.” Vam nekaj povem? Popolnoma zmotno je mišljenje, da so vsi majhni psi preveč razvajeni in niso sposobni prehoditi več kot do konca svoje ulice. Če ne verjamete, vas povabim z nami na naslednji hrib 😉

No tako. Veliko ‘pametnih’ ljudi, torej. Odličen recept za moj trmast karakter, da postanem odločna, da ta pes bo prilezel tja gor. Na tisto špičko, ki se jo pravzaprav sploh še ne vidi. Zato še pospešim tempo in gremo.

Gremo ja – do prve, dobesedno navpične, stene, in le ene zajle ob njej, ki se ti kar smeji v obraz: ”Če želiš na Prisojnik, se boš pač mogel potegniti gor po tejle zajli”. Ha ha, Molly, ti se pa najbrž ne boš povlekla sem gor, kajne? Midva se le spogledava in v njegovih očeh vidim, da razmišlja, da bi se bilo morda pametno obrniti. Hm, ja, pametno bi bilo. Ampak jaz imam vžgano svojo trmo in mi še nismo na vrhu!! Ravno v tem hipu naju dohitita dve ženski. Pogledata steno. Pogledata naju. ”A se jo bomo podajali?”, vprašata. In je stvar rešena! Že nadaljujemo pot.

Pot, polno zajl, vendar nikoli več nobene v tako navpični steni. Z vsakim korakom in vsako preplezano skalo prav čutim svoje življenje, tako zelo uživam. Te skale so potešitev mojega adrenalinskega duha, h kateremu pripomore še Molly, ki jo moram na vsake toliko prenesti čez kako zajlo ali pa dvigniti na kako previsoko skalo. ”No, oče, pa sem le pobrala nekaj po tebi”, je prvo na kar pomislim, ko prestopim še zadnji korak in prilezem na vrh.

Uspelo nam je! V tisti sekundi pozabiš na ledene roke, ki so čisto prezeble med plezanjem po zajlah, ker pač nisi s seboj vzel rokavic. Pozabiš tudi na malce čuden občutek, ko se drugi na goro vzpenjajo s čeladami in klini, ti pa z majhno psičko. Okej, ne pozabiš pa na to, da naslednjič vzameš s seboj vsaj nekaj toplega za obleč, ker na vrhu prekleto piha! Še sendvič ni tako dober na vrhu v mrazu…

Še majhen nasvet: Če se že podajaš v kak ekstrem, ne pozabi na cilju ponosno pogledati v oči tistega, ki ti je prej pravil, da ti nečesa ne boš zmogel 😉

(Okej, saj priznam, da malce nevarno pa že je lesti tja gor s psom…) 🙂

Pa seveda ne pozabi na žig v svoji planinski knjižici!!! 🙂

Ker neumna še vseeno sva samo do neke mere, se navzdol odločiva iti po drugi poti. Brez zajl. Brez gromozanskih skal. Brez mraza. Le čudovita narava in polnjene baterij. Super!

6 ur in že smo v dolini. Po pravici povedano, že malo veseli, da smo v dolini. Dovolj za danes. Dovolj za cel vikend, pravzaprav. Seveda je potrebno še malce goljufati, in v koči na Vršiču pobrati še en žig – konec koncev si enega zasluži še Molly.

P.S.: če ste dovolj prebrisani, se na poti iz Vršiča ustavite še pri Kugyjevemu spomeniku in imaste že tri žige v dnevu. Ja, nisem kriva, če ga postavijo na mesto kamor se lahko pripelje z avtom 😛

Tak dan si potem zasluži samo še dobro kosilo, tuš in cel večer serije Game of Thrones. Če si jaz, imaš srečo, ker imaš v dobrem 7 sezon te serije, ker si do pred mesecem nazaj trdil, da je ta serija brezvezna in je nisi gledal.

Ker pri meni mora vedno biti nek nauk zgodbe, ne morem končati brez da pomislim na kengurujčka, ki ga danes najdeš na policah nekaterih trgovin. Kengurujček za psa! Roza! Zelo roza! Saj poznate tiste kengurujče za dojenčke, kajne? No, od Prisojnika dalje imam tudi jaz zdaj to doma… le da je ta pasji kengurujček… za vsak slučaj… za kako navpično steno… mogoče ni neumno, kajne? Pa tudi, če je roza – zelo roza – in deluje smešno – utrgano pravzaprav? Mah kaj, noro je!!! 😛

 

Špela K.