Na drugi strani črte

Se spomniš tistega ‘čudnega’ človeka, mimo katerega si šel danes? Privzdignil si obrv, nagubal čelo, se morda še enkrat obrnil za njim in si sam pri sebi mislil svoje, med tem, ko ti je bilo malo mar kako se pravzaprav on počuti. Brez slabe vesti lahko priznaš, da je bilo tako, ker tudi sama počnem isto. Jaz – nekdo, ki je včasih bil eden izmed ‘teh’. Prav to je dokaz, da ljudje stigmatiziramo, presojamo, obsojamo in predalčkamo. Ni prav, vsi vemo, da ni, vendar kljub temu s tem ne bomo prenehali.

Jaz pa bi danes rada povedala kako je, ko se znajdeš na drugi strani črte. Ko ti čisto vsak človek na svoj način pokaže, da ne sodiš v normalen svet. Čeprav se trudiš zliti z okolico in hrepeniš po nekomu, ki bi ti pri tem pomagal, ti bo okolica ob vsaki priložnosti pokazala drugače.

Ko je okolica prvič s prstom pokazala name, sem bila še otrok. V enem samem trenutku so mi bili vzeti vsa pričakovanja in vsa ljubezen do življenja. Bilo je kot bi zame zmanjkalo sreče. Nikamor nisem pripadala, nihče si me ni želel in vsakemu sem bila odveč. Obveljala sem za preveč tiho, nezabavno, neprivlačno punco, ki se ji nisi želel približati, ker bi bil morda potem še sam čuden. Še odraslemu človeku bi se bilo težko soočiti z nečim takim, zato ni nič neverjetnega, da sem jaz kot otrok takrat popolnoma odpovedala.

Nisem se znala rešiti te oznake in nezavedno sem se ji celo predala. Začela sem postajati točno to kar mi je kazala okolica. Začela sem postajati drugačna. Nevarno drugačna. Pa ne za druge, temveč zame. Vso bolečino, ki sem jo nosila s sabo, sem morala nekam preusmeriti in verjela sem, da bo prava rešitev stradanje. Oprijela sem se misli, da mi bo suho telo prineslo srečo, a ta misel je bila napačna. Z vsakim izgubljenim kilogramom sem se še bolj oddaljila od sreče, postala še bolj drugačna in okolica se je še za en korak oddaljila od mene. In tako se je stopnjevalo vse do dneva, ko sem bila zaznamovana tudi v svojem zdravniškem kartonu: ANOREKSIJA. Duševno bolna. Psihične težave. Nekdo, ki mu mora pomagati psihiater. Nekdo, čigar življenje je ogroženo s strani lastnega mišljenja. Obstala sem in zgrozilo me je: “zares sem čudna! Morda, si pa res ne zaslužim sreče in morda z namenom ni nikogar ob meni”.

Danes vem, da nihče na drugi strani črte ni čuden. In tudi jaz nisem bila. Imela sem le to smolo, da mojih vrednosti drugi niso opazili, jaz pa sem jih zaradi drugih potlačila in dojemala za nepomembne. V svojem devetletnem boju z anoreksijo sem se morala resnično poglobiti vase in spoznala sem, da je vsak človek poseben. Vsak človek ima svojo vrednost, le odkriti jo mora in, kar je še pomembnejše, nanjo mora biti ponosen. Ugotovila sem, da si pravzaprav želim biti nekoliko drugačna, želim izstopati. In prav zaradi tega me ima danes nekdo rad. Prav zaradi tega danes nekam pripadam. Prav zaradi tega sem danes SREČNA.

— Špela K. —

Dodaj odgovor