Majhen mehurček z veliko čustvi

Tisti dan, ko so mi diagnosticirali anoreksijo in se je celi moji družini svet obrnil na glavo, sem mislila, da je vse obstalo. Da se nam je življenje ustavilo in čakalo na dan, ko bom čudežno ozdravela. Pa še zdaleč to ni bilo res. Tako meni kot moji družini je življenje teklo dalje, pa ne samo to – vsi okrog nas so živeli normalno življenje in od nas pričakovali, da to normalno življenje živimo z njimi. Ustavili se niso niti ena obveznost in odgovornost, zato smo mogli najti način, da v tem majhnem mehurčku, v katerega so bili ujeti žalost, bolečina in zmeda, najdemo način kako opraviti vse, kar svet od nas zahteva. In nekako smo to tudi storili.

Moja starša sta še vedno vsak dan zjutraj vstala in se odpravila v službo, doma, za zaprtimi vrati pa pustila dejstvo, da njuna hčerka propada, ter nadaljnjih osem ur vložila svoj trud v uspeh podjetja, v katerem sta zaposlena. Moja mami se je na poti iz službe vsak dan še vedno nasmihala mimoidočim, ki so jo pozdravljali in bila prijazna do prodajalke v trgovini, v kateri je z muko izbirala živila, ki jih bo njena hčerka doma na vsak način zavračala, pa naj je v nakupovalno košaro vrgla karkoli. Moj oče je kot vsako leto avto zapeljal na tehnični pregled in se vrtel okoli mehanikov, če kaj ni bilo v redu. Tudi moj brat je vsako jutro odšel v šolo in verjamem, da je takrat celo rad hodil v šolo, ker si je lahko vsaj za nekaj ur odpočil od nenehnega prepiranja in slabe volje. Imel je svoje hobije in imel je svoje prijatelje, s katerimi ni mogel kar prekiniti stika. In navsezadnje – tudi sama sem vsako jutro vstala in se odpravila v šolo ter se pretvarjala, da je moje življenje normalno.

Resnično nam je uspelo ta naš majhen mehurček držati skupaj in v svetu funkcionirati. Najbrž zato, ker smo vsi vedeli, da moramo funkcionirati. Če bi dopustili, da odpovemo še kot družina in kot osebki neke skupnosti, nam gotovo ne bi uspelo mene ponovno postaviti na noge. Morali smo imeti smisel za življenje, ker se brez njega ne bi splačalo boriti. Kljub temu, da vsi štirje vemo kakšna so bila naša življenja v resnici. Le mi štirje vemo, da se je mami vsak dan, večkrat na dan, zazrla v ekran v službi, brez da bi pravzaprav kaj na njemu gledala in da si je z nasmeškom le pomagala zakriti vse tiste solze, ki jih je na skrivaj pretakala. Pa da je oče na lovski jagi spregledal marsikatero žival, ker so bile njegove misli popolnoma drugje. In da moj mlajši brat nikakor ni mogel razumeti zakaj človek noče jesti, ker misli, da je debel, čeprav ga sestavljajo le kost in koža.

Z eno besedo: bilo je težko. Vendar nekako smo mogli najti način, ki bo življenje spravil v normalo tudi znotraj našega majhnega mehurčka, torej način, ki bo ozdravil mene in moji družini dovolil zopet normalno zaživeti.

Pretekla so leta in mamin nasmešek je zopet pristen! Svet spet stoji tako kot je stal pred tistim usodnim dnem, ko nas je zdravnik soočil z dejstvom: vaša hčerka ima anoreksijo. Vem, da je bilo vredno. In hvaležna sem svoji družini, da je že takrat vedela, da je vredno.

— Špela K. —

Dodaj odgovor