»Ko so me prvič seznanili z boleznijo, sem bil še otrok «

žiga kranjec

Zdaj, po toliko letih, ko lahko razmišljam drugače in gledam tudi na čustva drugih ljudi, prihajam do spoznanja, da v obdobju moje anoreksije nisem trpela samo jaz. Kje pa! Moj brat, na primer, je bil takrat star 13 let. Bil je otrok! Otrok, ki si želi zabave in sploh še ne ve, da so na svetu tudi grde stvari. Pa je moral vsak dan poslušati glasno kreganje mene in mojih staršev, ker nikakor nista mogla doseči, da bi jaz nekaj pojedla. Ampak takrat mene sploh ni sekiralo, kako se počutijo drugi. Jaz sem videla samo sebe.

In zdaj želim dati bratu priložnost, da pa on pove, kako se je počutil takrat…:

»Kako je bilo? Se še vedno spominjaš vsega, kot da bi bilo včeraj? Daj, povej svoje mnenje, je bilo težko, ste se težko ubadali s tem?« To so vprašanja, ki sem jih v življenju slišal nemalokrat.

Verjetno je popolnoma vsem jasno o čem govorim, saj se je tole moje besedilo znašlo v knjigi, ki je nastala zaradi resnično nepozabne izkušnje, ki sem jo bil do velike mere deležen tudi sam.

Moje težave v tistih časih, so bile nekoliko drugačne od Špelinih, saj sem se sam ubadal z nečim popolnoma drugim. Takrat mi vse skupaj nikakor ni šlo v račun. Kako za vraga je mogoče, da se vidiš debelega, ko pa te vendarle sestavljajo samo kosti in koža? Ko so me prvič seznanili z boleznijo, sem bil še otrok. Seveda si tega takrat nisem priznal, saj mi je bilo takrat vse kristalno jasno in razumljivo. Kje pa! Komaj danes vidim kako napačno si lahko otroci predstavljajo stvari, ki se dogajajo okoli njih, saj sem tudi sam na Špeline težave v tistih časih gledal popolnoma drugače.

kranjec žigaSedaj mi je jasno, saj vsak človek z leti in izkušnjami, ki jih v življenju pridobi, precej spremeni svoj pogled na svet. V času otroštva, ko se vsi želimo čim hitreje in čim bolje vklopiti v družbo, se po mojem mnenju začnejo v glavah nekaterih otrok dogajati malo čudne stvari in so sposobni storiti marsikaj, da bi dosegli to, kar si želijo, oziroma to, v kar verjamejo, da jih bo osrečilo in pomirilo.

Danes jasno vidim, da smo si ljudje, ki živimo na tem svetu, med seboj zelo različni. To je odraslemu človeku lažje razumeti, otroku pa nekoliko težje, zato so nekateri otroci sposobni narediti marsikaj, da bi zgledali kot drugi, ali pa, da bi v očeh sovrstnikov lahko zgedali kar se da privlačno, zabavno ali karkoli od podobnih oslarij. Špela je po mojem občutku v tistih časih preprosto prepričala samo sebe, da bo bolj suha posledično tudi bolj privlačna in zanimiva za svoje sovrstnike. Vse revije, televizijske oddaje in ostale bedarije, ki perejo možgane mladim in seveda tudi starejšim ljudem, so po mojem mnenju na njej pustile velik vpliv, kar je privedlo do anoreksije, s katero se je morala boriti dvakrat.

Če me danes kdorkoli vpraša, kako so te stvari takrat zgledale »od blizu«, mu lahko odgovorim z eno besedo: »zmedeno«. Nikakor mi takrat ni šlo v račun, kako je takšna bolezen sploh mogoča, saj je hrana vendarle nekaj v čemer ljudje uživamo in jo imamo radi. Rad bi rekel, da mi je sedaj kristalno jasno; pa preprosto ne morem, saj lahko to reče samo nekdo, ki se je moral sam soočiti s to zahrbtno boleznijo, ki je za nekatere tudi usodna. Veliko ljudi si verjetno poizkuša predstavljati, kako je vse skupaj zgledalo, jaz pa lahko samo povem, da ima redko katera stvar v življenju takšen okus, kot smo si ga sami ustvarili v naših mislih.

V otroštvu nikoli nisem sam sebi pripisoval krivde, da so se Špeli med odraščanjem stvari odvile tako kot so se. Brez kakršnih koli zadržkov pa lahko danes popolnoma odkrito in tudi z občutkom krivde povem, da sedaj vidim, da sem bil takrat tudi jaz tisti, ki bi lahko veliko več pripomogel k temu, da se stvari ne bi odvijale tako kot so se.

Celotna izkušnja je na vseh nas, ki smo ji blizu, pustila večni pečat. Ko se slaba, grda ali celo kruta zgodba spremeni v izkušnjo s pozitivnim koncem, stvari niso nikoli več enake, kot so bile prej, pa čeprav bi si marsikdo mislil, da je temu tako. Človek v slabih trenutkih ugotovi, kaj v življenju resnično šteje in prav gotovo je družina, oziroma ljubezen do nje, na prvem mestu.

V kolikor bi se stvari takrat odvile drugače, si verjetno nikoli ne bi odpustil, da takrat nisem storil več, da bi ji pomagal prebroditi njene težave.

Špela K.