Balkan trip v detailih

PLITVIČKA JEZERA IN ČIOVO

Ker sem o teh dveh lokacijah pisala že v prejšnjem prispevku, se ne bom ponavljala. Če si še nisi prebral prejšnjega prispevka, si ga lahko prebereš tukaj.

MOSTAR

Mostar in ta njegov slavni most. Midva ”nisva za kamne”, zato nama je tudi most samo most. Priznam. In žal ne znava biti navdušena niti, če naju ogled tegale mostu stane desetih evričev za parkirišče – totalno naju je en obril, pa še dež se je kmalu ulil, tako da se najin avto še ohladiti ni imel časa na parkirišču.

Na Tomaža mesto naredi dober vtis vsaj s kulinariko. Čevapi v pleskavici s kajmakom. Moj požrešni želodček pa se danes trmi in po zares dolgem času mi nekaj ni všeč!

Je pa res, da je vse super poceni – za sladico jeva sladoled za 50 centov.

NA POTI DO DUBROVNIKA

Najbrž nihče od nas ne gre v neznane kraje brez navigacije, kajne? Vsaj brez tiste na telefonu ne… Sem bolj naravoslovec kot družboslovec, zato sem tudi pri geografiji raje gledala skozi okno kot pa poslušala nauke kako se znajti z zemljevidom in sem posledično definitivno ena izmed tistih, ki se nedvomljivo zanašajo na navigacijo. Ha, očitno tudi Tomaž, ker na koncu sva pristala na tejle cesti. No, saj prišla do cilja že sva, ampak avto je pa tudi potreben pranja 😛 (samo tako v razmislek, da se mogoče kdaj splača kaj poslušati tistih 45 minut 😉) …

DUBROVNIK

Imate v družbi enega takega, ki nikoli ni gledal Gospodarja prstanov, Igre prestolov in podobnih reči, ker so se že po naslovu odločili, da je to brez veze? No, pri meni imajo mene! Neomajno mi je bilo to brez veze, ker se samo bojujejo in streljajo. Ne prepričaš me, da to gledam in konec debate!

Mine nekaj časa, spoznam Tomaža, in na nek način mu uspe mene spraviti pred Igro prestolov. Padem noter! Razumem – bila sem nora! Vam povem, če ste eni izmed ”mene”, vam polagam na srce – poglejte si to, ker drugače ste res nori 😉

In potem Špela na svojih počitnicah, med postankom v Dubrovniku, uživa ob gledanju Igre prestolov, med tem ko skozi okno gleda v sam King’s landing – neprecenljivo 😉

 

Da razložim zakaj najino kampiranje ni bilo ves čas dejansko kampiranje. Predstavljajte si, da se zjutraj zbudite, stopite iz šotora, direktno v lužo, iz vašega šotora se cedijo kaplje dežja, ki je tako lepo hinavsko padal ponoči. Vse je mokro, vi se želite premakniti naprej, namesto tega pa morate čakati, da se vse ”to” posuši.

In predstavljajte si, da namesto tega eno noč prespite v apartmaju. Vse jasno, kajne? 😉 Tole spodaj pa je dokaz, da vreme res ni bilo kaj prida in, da nisva bila midva tiste lenobe, ki se jima ni ljubilo spet postavljati šotora 😛

Dubrovnik – mesto, ki sva ga vzljubila v sekundi. ”Kamni, ki pa so nama všeč!” Ne vem kako bi ga opisala, ampak to mesto pa ima res dušo. Midva se odločiva tukaj ostati dva dni.

Ker ne moreva biti pri miru, v tem času trikrat preobideva mesto: prvič podnevi, drugič zvečer in tretjič še zjutraj, ko sva še bila optimista, da midva bova vsak drugi dan na dopustu tekla.

Še turistični nasvet: Turistične sezone septembra še NI konec. Če si vnaprej ne rezerviraš apartmaja, boš dve uri krožil po mestu in si iskal prosto sobo. Povsod so enosmerne ulice in dobesedno nikamor ne boš mogel parkirati. Kot Marija in Jožef v Betlehemu sem se počutila 😛

Na koncu Tomaž ustavlja skoraj sredi ceste, jaz pa skačem od vrat do vrat v upanju na prosto sobo. Oblečena samo za sedenje v avtu, le s kremo na obrazu in s svojim pisanim nahbtničkom na ramenih, sem bila najbrž prva asociacija vsakega ponudnika apartmaja: ”punčka, si se izgubila”? 😛

Pravijo, da kdor išče, ta najde. In tudi za naju to velja. Pristaneva v super sobi, z ogromno (ogromno, ne pretiravam!) tuš kabino in še večjo teraso, kjer lahko kuhava. Ha – punčka na koncu vse zrihta! 

NA POTI LAHKO DELAŠ KAR HOČEŠ

Južneje sva šla, bolj nisem vedela kaj naj pričakujem. Bom presenečena ali bom razočarana? Bi se morala držati stare navade preživljanja dopusta ali me je upravičeno vsa ta leta mikalo raziskovanje sveta? Polna pričakovanj celo pot niti enkrat nisem zatisnila očesa (to JE rekord!).

In vsak zaliv, ki sva ga obšla, mi je glasneje govoril, da mi ima jug veliko za ponuditi.

Če se sprašuješ kaj je čar potovanja na slepo, si predstavljaj tole: Voziš se po cesti ob morju. Zagledaš manjši zaliv s peščeno plažo. Ta plaža je prazna. Ob plaži pa je celo možnost parkiranja. Ustaviš se. Oblečeš kopalke (če si rad nag – privošči si, ni žive duše, ki bi te videla! 😛) in se vržeš v čisto, bistro, toplo morje. Tu ostaneš kolikor želiš in potem pot pod noge.

PARK LOVČEN

”To je nekaj noro dobrega! Morava iti!”, si rečeva še preden sploh odrineva.

No, začetno navdušenje ane… Dve uri vožnje po ovinkih do nadmorske višine 1749 m. Vožnje po ozki poti, kjer imaš seveda prednost, če si nekaj od naslednjega: avtobus, kamijon, kombi, avtodom ali domačin. Torej – prednost pred nama so imeli vsi! Vsak avtobus, ki sva ga zagledala, je bil najin vnovični ”ohhh”, ker je to pomenilo rikvercanja navzdol po teh ovinkih do prve možne točke, kjer sva se lahko avtobusu umaknila. Vsak kamijon in kombi pa je pomenil vnovični ”pizda, drvi sredi ceste” (oprostite izrazu 😉)!

Še sreča za neko restavracijo sredi poti, ker se bo najbrž Tomaž drugače spremenil v letalo od vsega tega 😛 Razgled kot v pravljici. Zdi se ti, da vidiš na konec sveta. In ob vsem tem še hrana! ”Pa se je le splačalo lesti sem gor”! Spet – začetno navdušenje ane… Še en turistični nasvet: Na morju ne naročaj morskih jedi, kot so na primer kalamari. Ja pa ja! Skregano z logiko… Ampak včasih se očitno tudi logika rada skrega sama s sabo, ker so bili vrhunec najine pojedine Domačica piškoti 😛

Po nekaj urah vožnje in toliko ovinkih, da bi lahko trikrat prišel na Vršič in nazaj, se nama le odpre Lovčen. Končno! Razgled? Imeniten. Spet sega do konca sveta…

Še kakih 200 stopnic ozkega tunela in wola – vrh dosežen. Že stojiva točno pred tem kar sva videla na sliki.

Sicer nimava pojma kaj naj bi to bilo. In očitno imava tudi po taki poti še vedno svoje prepričanje, da ”midva nisva za kamne”. Skopuško ne plačava 3 eur za vstopnino in se drug drugemu smejiva kakšna pajaca sva.

Sem jaz lepši kamen, ha? 😛

BUDVA (Kamp Jaz)

Po enem dnevu v Črni gori, se že obnašava ko Črnogorca. Z avtom se dobesedno pred okence recepcije zapeljeva vprašat, če je morda še kaj v tem kampu prosto. Možak na recepciji mora najprej nekajkrat zamahati po svojih ušesih, da midva končno ugasneva avto in se lahko kot ljudje kaj pomenimo. Super, prosto je.

Elektrika, wc in kopalnica, pa še mesto za kampiranje, za 12,50 eur (za oba skupaj!). ”Normalno, da bova ostala tukaj”!

”Nikar ne hodita z avta, se bom že jaz stegnil do vaju”, se nama začne smejati mož skozi okence recepcije, ko dojame, da midva očitno ne misliva zlesti s tega najinega avtomobila.

Ko še izve, da sva Slovenca, smo že največji kolegi! Ostaneva lahko dokler želiva!

Postavljen šotor in pred njim miza ter stola, pa še nekaj za pojest in midva sva zadovoljna. Točno to pa tudi v tem kampu dobiš.

Res je kar pravijo o Črnogorcih – počasi 😉

Nad plažo pa sva navdušena! Še posebno zato, ker ne znava spat in sva na plaži prva. To pomeni celo plažo samo za naju.

P.S.: tile ležalniki bi polni pomenili, da naju gotovo ni na tej plaži! 😛

Ko se plaža začne polniti, midva popokava najin šotor in odrineva naprej. Danes naju čaka Albanija.

SKADARSKO JEZERO (kamp Lake Shkodra resort)

Če vam naročim, da si predstavljate državno mejo, gotovo najprej pomislite na tako kot jo imamo mi. Jaz tudi, logično. Potem si pa poskusite namesto tega pedstavljati majhno hiško, postavljeno na makedamu. In veliko strožji nadzor. No, tudi takšna je lahko meja.

Vsekakor zanimivo. Če ti seveda prečkanje meje ni cela reč in ne razmišljaš samo o tem kako bo šlo nekaj narobe – potem vse skupaj izgleda bolj tako, da najbrž navzven deluješ kot da najmanj nekaj tihotapiš.

Ko prečkava mejo pa presenečenje. Vsi so mi opisovali na novo obiskano državo popolnoma drugače kot pa je na meni pustila prvi vtis. En kup novih hiš! Ena lepša od druge! Vsaka hiša pa okoli ogromno vrtov.

Najina destinacija je bližnji kamp na Skadarskem jezeru. Tam naj bi prvič veslala.

Ko prispeva do kampa, se nama najprej odprejo velika vhodna vrata, edina možnost za vstop v kamp. Pripeljeva se na peščeno dvorišče, kjer na koncu stoji bela, apartmajska hiša. Na obeh straneh poti se razteza travnik, poseljen z drevesi. Tu so mesta za taborjenje.

Prijaviva se v kamp in preseneti naju to kar dobiva za ceno 13 eurov! Je to sploh možno?! Čudovita parcela s senco, nove kopalnice, možnost elektrike in vode na parceli ter free wi-fi. Pa seveda še kopanje v jezeru in poležavanje na čudovito urejeni plaži z udobnimi ležalniki in dežniki.

Ker imava pravilo, da na dopustu počneva samo to kar nama paše, naju malce načne lenoba in kajak ostane varno pospravljen v avtu.

Poznaš občutek, ko je vse poceni? Ko si kar moraš privoščiti, ker bi bil drugače to že skoraj greh? Tako si midva privoščiva zajtrk. Vem, s salamo in sirom na kruhu res nisem bila izvirna stranka, je pa Tomaž upravičil najino čast 😛

Zanimivo, kako na dopustu vedno najdemo čas za družabne igre. Nikoli mi ne bo jasno zakaj se večkrat ne lotim badmintona?! Taka zabavna reč! Podreva svoj rekord (seveda ga ni bilo težko podreti, če sva igrala prvič): 170 podaj. Izboljšujeva naslednji dopust? 😛

POT DO PLAŽ JUŽNE ALBANIJE

Življenjski nauk: ne verjemi prvemu vtisu. Ste že doživeli kaj takega?

Ko zapustiva kamp na Skadarskem jezeru in naju pot usmeri bolj v notranjost, se mi Albanija pokaže v drugačni luči:

  • vesela sem, da ne vozim jaz. Saj sem precej dobra voznica, ampak tukaj pa res ni pravil. Voziš kjer hočeš in prav tako se ustaviš kjer hočeš;
  • nekaj podobnega se dogaja tudi z odlaganjem smeti – kaj pa se je zgodilo z ”reševanjem sveta” pred toplotnim segrevanjem? Vam povem primer: voziva za Golfom. V njem trije moški. Najprej na vsake toliko ”padejo” skozi okno cigaretni ogorki. Čez nekaj časa, ko cigaret zmanjka, pa zleti ven še prazna škatlica;
  • nekaj kar mi še zdaj ne da miru pa je, zakaj je toliko bencinskih črpalk? Dobesedno so povsod. So pa popolnoma drugačne od naših. Bankomati na črpalkah? Hm… ni jih! 😛
  • na vsakem vogalu opaziš tržnice; vendar zelo težko dočakaš eno trgovino, kot je pri nas na primer Spar. Vam povem kako to doživlja moj lačni trebušček: Blok pri bloku. Zgleda kot da je tu res naseljenih precej ljudi. Ampak kje pa je vsaj ena trgovina z živili? Vsi ti ljudje morajo nekaj jesti. Ker vem, da sem jaz že presneto lačna, tako da so moje iskalne sposobnosti regulirane na maksimum, ampak jaz v dveh urah ne zagledam trgovine. Še sreča za tisti dve nektarini od včeraj. In smola zame, da je Tomaž ravno danes zjutraj zajtrkoval angleški zajtrk, po katerem bo sit še najmanj pol dneva, jaz pa kruh s sirom in salamo, ki sem ga prebavila že tam med igranjem badmintona 😛 In ne, vsi tisti pretekli dnevi basanja z raznimi packarijami ne štejejo! 😉
  • ko najdeva večjo trgovino, razočarana ugotoviva, da nimajo kruha. Je to tam običajno ali sva le izbrala napačno trgovino?

 PLAŽE JUŽNE ALBANIJE

Najin cilj so plaže Južne Albanije, zato se brez ustavljanja voziva vse do prve plaže, kjer se Albanija zopet pretvori v princeso. Pred nama se odpre točno tisto po kar sva prišla.

Precej utrujena se želiva čim prej vkampirati. Najdeva prisrčen kamp in dobesedno popadava v posteljo. No, na blazino v šotor.

Prvič odkar sva štartala pomisliva, da sva si morda zadala preveč – ponoviti današnjo vožnjo, bi pomenilo, da bova po koncu dopusta potrebovala še en dopust.

Ker sva midva sposobna menjati plane hitreje kot se menja vreme, se v istem večeru odločiva, da se nazaj vračava s trajektom. To je pomenilo, da bo treba še do Grčije.

Šele naslednji dan, čila in spočita, greva raziskat okolico. Čudovito! Popolnoma vsak meter vožnje se je izplačal.

Manjkalo nama je samo še veslanje. Napihneva kajak in gremo!

Ker morava po novem planu ujeti trajekt 8. septembra, naju čas močno priganja in nujno morava odriniti, če želiva videti še katero izmed plaž.

Med potjo naju presenečajo krave in osli sredi ceste. Preprosto moraš se jim nasmejati!

Ko ležim na zadnji plaži, me prešine. To je moj prvi dopust po res dolgem času, na katerem nisem občutila nič od naslednjega: živčnosti, jeze, trme, kreganja. Preprosto uživala sem, od začetka do konca. Zaželim si, da se ta dan nikoli ne bi končal…

Niti za sekundo mi ni bilo dolgčas. Pa naj si bo to le vožnja med poslušanjem glasbe, ležanje na plaži, potepanja naokoli ali pa postavljanje šotora.

What changed? I think I changed.

Veste, ko pravijo: ”živi življenje kot si ga sam želiš” … Zdaj verjamem, da to res lahko doseže vsak … Vztrajnost je tista, je enkrat rekel pametni mož 😉

POT DO GRČIJE

Ste že kdaj videli tak trajekt? No, veljam za neplašno dekle. Ampak, ko je ta trajekt prišel na drugo stran, sem bila pa še kako zelo vesela!

Ha in veste kaj? Zadnji dan Albanije in oprezanja za bankomatom, mi ga le uspe najti. Dvignem seveda preveč, ker nimam pojma koliko dvigujem in tako imam zdaj polno denarnico denarja, ki ne vem kje naj ga porabim.

GRČIJA

Zadnjo noč pred trajektnom naj bi spala v avtu. Trajekt naj bi odrinil preveč zgodaj, da bi se nama splačalo spati v kampu. Tako si najdeva prijeten kotiček kjer naj bi prenočila. Ta prijeten kotiček se izkaže za super urejeno plažo.

Najprej raztegneva armafleks in pojeva ”zadnjo večerjo”. Potem se premakneva na ležalnike, če že so tam. ”Udobno – bova kar tu spala”, sva optimistična. Seveda naju sredi noči zazebe in tako sva ob pol noči že oba budna, sediva v avtu, pokrita z dekico in gledava serijo Igre prestolov, dokler nama ne zmanjka baterije na računalniku.

Spet jeva in se sama sebi smejeva, ker naj bi nama čez 15 minut zvonila budilka. Očitno to noč ne bova spala. Še gorilnik sredi parkirišča in kuhanje ”zadnje kave”.

Še turistični nasvet: V Grčiji se ura premakne za eno uro naprej. Kdo je to vedel? Midva ne 😛 Še sreča, da nisva spala.

TRAJEKT

Kot se je pritoževala neka Nemka na trajektu: ”kaos, kaos” 😛 Ja, takole je, če moraš preživeti na njemu 24 ur 😉

Meni je bilo pa všeč: turbomaksimus, veliko hrane, tale blog, midva s Tomažem in družabne igre.

Spanje na palubi je zakon! Nobenega mraza, uspava te zvok morja, zjutraj pa se zbudiš poln energije.

BENETKE

26 eur za parkirno hišo?!?!?! Toliko kot sta naju stali v Albaniji 2 noči kampiranja!? Ja, to so Benetke. Očitno sva izbirčna, ker nama se ne dopadejo. Preveč gužve je. In ko pogledaš dve ulici, si dejansko pogledal celo mesto 😛 ”No, če sva že plačala za parkirnino, bova tukaj vsaj 4 ure”!, sva odločena. Najina odločnost se konča po dveh urah (Ha-ha) in uradno zaključiva najin Balkan trip 🙂 Vikend bo še pester, ker naju čakata še dva piknika…

 

Ocena izleta = ODLIČNO! 😉 🙂

Špela K.