Vpogled v vsebino knjige

Kazalo

PlatnicaOgledalo ……………………………………………………. 10
Prvič lačna ………………………………………………… 12
Vsi so mislili, da sem sita …………………. 55
Zdaj je pa dovolj! ………………………………….. 102
Življenje po anoreksiji ……………………….. 148
Pojedla sem jo! ………………………………………. 153
Za vse z motnjo hranjenja ………………. 158
Zahvale ………………………………………………………. 166

 

Odseki iz knjige

1.

… / To pa zato, ker sem bila osamljena in žalostna. Bila sem prazna. Tako prazna, da sem bila za sprejetje in svojo srečo pripravljena narediti marsikaj. Tudi shujšati do okostnjaka, na katerem bi se lahko študent medicine učil anatomijo! In to sem naredila jaz. V glavo sem si vcepila, da moram še dodatno shujšati. / …

2.

… / To ni bilo več tako lahko in tako samoumevno kot bi moralo biti. Dejansko me je bilo strah hrane. Strah me je bilo, da me bo hrana zredila. Zaradi tega strahu nisem hotela jesti. Res sem bila bolna, pa čeprav se tega nisem niti zavedala. / …

3.

… / Ironično, moja želja po hujšanju je nastala zaradi želje po sprejetju v družbo in želje po  samozavesti. V resnici pa mi je hujšanje prineslo vse drugo, razen tega, kar sem si želela. Bila sem le shirana in obsedena s stradanjem ter s tem, da vase spravim čim manj hrane. / …

4.

… / V tistem trenutku mi je v glavi odzvanjalo le: »K psihiatrinji?!? Kam moram?! K psihiatrinji?! Pa kaj še! Kot da sem nora!« Tole pa pri meni ni prišlo v poštev. Že samo dejstvo, da bi morala hoditi k psihiatrinji, me je obdajalo z grozo. Psihiater je za nore! Jaz pa nisem nora! / …

5.

… / V jezi sem spet prijela barvico in čez nasmejana usta narisala poševno črto. Na, pa je imela narisano mojo žalost! Naslonila sem se na naslonjalo stola, na katerem sem sedela, in ji namenila enega izmed tistih pogledov: »To si hotela?« V tistem trenutku je dojela, da midve res ne bova dosegli popolnoma nič. / …

6.

… / Odpeljali so me. Stran od mojega življenja, v neznan kraj, k neznanim ljudem. Ljudem, ki me bodo imeli ves čas pod nadzorom in me bodo ves čas silili jesti ter me redili nazaj na normalno težo. … v tistem trenutku sem začela sovražiti vse. Celo lastne starše. / …

7.

… / Zato mi kmalu tudi samo veganski način prehranjevanja ni več zadoščal, morala sem uvesti še dodatne ukrepe. Nekako sem morala shujšati. Za to sem bila pripravljena narediti vse. Razen nehati jesti. / …

8.

… / Bruhanje sem takrat videla kot popolno in edino rešitev, s katero bi preprečila debelost in katera bi mi omogočala da še naprej jem. Poješ in izbruhaš. Izprazniš svoj želodec. Izprazniš svoj strah. / …

9.

… / Poruši se mi svet. V mislih kričim: »Imaš zdaj njega rajši kot mene?! Si me kar zamenjala z njim?! Kar tako, kljub vsemu lepemu kar sva imeli?! / …

10.

… / Vozim hitro. Solze mi zopet zalijejo obraz. Drvim po avtocesti in pogledujem k sivi zaščitni ograji. Samo en nenaden sunek volana in me ne bo več. Vsega tega bo konec in jaz ne bom več trpela. Komaj še diham, zato se odločim preveriti kako hitro se avto odzove na sunek / …

11.

… /Ponorim. Dobesedno! / … / To je bilo preveč! Tega nisem zmogla! In sem se porušila. / … / V joku sem kričala, da se ne maram takšna, kot sem. Nazaj sem hotela pravo, zdravo Špelo, ki se ni obremenjevala zaradi mleka! Prav sovražila sem to, kar se je dogajalo z mano! / …

12.

… / Ampak še vseeno, 34 kilogramov!? Prav morala sem pogledat slike iz tistega obdobja. Zanimalo me je, kakšno je 22-letno dekle, visoko 168 centimetrov in s 34 kilogrami. Tega dekleta sem se ustrašila. / …

13.

… / Radovednost me premaga in končno se stehtam. Moja reakcija, ki sledi tehtanju, pa me preseneti. / …

KOMENTARJI DRUŽINSKIH ČLANOV

ATI: »Bili so dnevi, ko bi človek skoraj znorel. Veš, da moraš pomagati, pa ne znaš. Kaj narediti? Skočiti v straniščno školjko in za sabo povleči vodo? Ne gre«!

MAMI: »Ponoči sem se večkrat zbujala, ker sem bila žalostna in zaskrbljena. Razmišljala sem kako naj Špeli pomagam. Ker nisem našla rešitve, sem včasih v joku ponovno zaspala«.

ATI: »Sedim na preži, a misli niso pri lovu, temveč doma. Kako in kaj?! Jočem«…

BRAT: »Takrat mi vse skupaj nikakor ni šlo v račun. Kako za vraga je mogoče, da se vidiš debelega, ko pa te vendarle sestavljajo samo kosti in koža? Nikakor mi takrat ni šlo v račun, kako je takšna bolezen sploh mogoča, saj je hrana vendarle nekaj v čemer ljudje uživamo in jo imamo radi«.

ATI: »Ne sovražim mačk. Ampak po vsem kreganju glede mačke, prideš domov in zagledaš mačko. Za popizdit! Dobro, da mi ni počil film«.