Zgodba o rojstvu moje knjige

rojstvo moje knjige

Večina me najprej vpraša zakaj sem se sploh odločila napisati to knjigo. Torej, zakaj?

Poznaš ta občutek, ko v sebi začutiš neko nujno, da to pa moraš narediti? Tako nujno sem začutila jaz. Ko sem se že pozdravila anoreksije, se mi je zdelo kot da me še vedno spremlja. Začutila sem, da moram narediti nek zaključek. Da moram dati ven iz sebe vse kar se je dogajalo z mano. Tudi tiste stvari za katere sem vedela samo jaz. Vedela sem, da ko bom pa to storila, bom pa zares svojo preteklost pustila v preteklosti. In sem se lotila.

Neko nedeljo sem vzela v roke svoj računalnik in se lotila pisati. Ha ha – ko bi le bilo tako preprosto. Cel dan sem strmela v prazen wordov dokument in pojma nisem imela kako naj se sploh lotim. Pa mi je končno uspelo spisati en stavek in sem ga takoj zbrisala, ker je bil brezvezen. Kako čudno! Toliko za »dati ven«, pa ne veš kako. No, tisti dan sem obupala. Očitno iz mojega pisanja ne bo nič…

Zakaj knjigaAmpak kmalu po tisti nedelji se mi je pa le »odprlo«. Bila sem v tistih »PMS« dneh, ko smo – se upam reči, da celo vse – ženske neke čudne volje. Takrat bi stalno nekaj jamrale in vse se nam zdi črno. In mojo čudno voljo sem začela pretvarjati v črke. Končno nekaj drugega, da ni vedno čokolada! 😉 Tisti dan sem dobesedno »padla noter«. Prevrtela sem čas nazaj, čisto na začetek moje anoreksije, in ko sem bila enkrat zares »tam«, je pisanje postalo smešno preprosto! Strani so se začele kar kopičiti. Vse kar se mi je dogajalo je puhtelo iz mene. Spomnila sem se stvari na katere sem že pozabila! Bila sem toliko »tam«, da me je že prav bolelo. Vse to sem preživela? Še sama sebe sem začela spoštovati, ker sem, kljub vsemu, izbrala življenje. In tisti dan se je začela moja obsedenost s pisanjem tega besedila. Vse kar sem hotela je bilo samo še to pisanje. Oboževala sem to svoje pisanje! Vse do zadnje pike v njej. In s tem sem res našla ta zaključek, ki sem ga še potrebovala. Zdaj je bilo vse na papirju in ne več v meni. Ta »papir« sem dala prebrati še svoji družini. Čudno, ampak tudi to sem potrebovala. Želela sem, da tudi oni izvejo kako mi je dejansko bilo. Ker zagotovo so si oni celotno sliko razlagali čisto drugače kot sem jo doživljala jaz. Ko sem to storila, sem se počutila za eno tono lažja! Res super občutek! Saj ga niti ne znam opisati…

Po vsem tem sem si pa zaželela samo še ene stvari: S tem svojim besedilom pomagati še drugim, ki se spopadajo z anoreksijo ali pa z negativno samopodobo o samem sebi. Vedela sem, kako zelo sem si jaz želela ene take knjige, ko sem bila bolna; in težko je bilo, ko nisem našla nobene. Nobene take, ki bi mi dala to, kar sem jaz iskala. Neko potrditev, da nisem čudna. Nekaj, kar bi mi vlilo energijo, da se odločim boriti in ozdraveti. Zato je to besedilo postalo knjiga. Čisto prava knjiga! Moj izdelek! Moj!

Pisanje knjige

Oh, kako sem ponosna nanjo! Še posebno zato, ker med anoreksijo tako zelo dvomiš vase, da si prepričan v svojo nesposobnost in neuspeh! In ko narediš tako pomemben korak in se odločiš rešiti iz anoreksije, medtem ko še vedno dvomiš vase, in ti potem res nekaj uspe – neopisljivo fenomenalen občutek! In vse tako dalje do danes, ko prebiraš mojo spletno stran, ki je nastala zaradi knjige z naslovom Pojedla sem anoreksijo.

Špela K.

Dodaj odgovor