13 km samote

Že odkar sem prilezla iz osnovne šole imam rada šport. Pa naj bo to kolesarjenje, tek, pohodništvo, rolanje, plavanje, badminton, ali pa popolnoma nekaj tretjega (fuzbal in podobne zadeve ne štejemo, vsekakor! 😉). Pomembno je, da športam, saj je občutek ob tem fenomenalen! In to čisto vse:

  1. Od trenutka, ko si rečeš: ”grem teč”,
  2. Do tistega zavedanja, da se ti pravzaprav ne da vstati iz udobnega fotelja,
  3. Pa tistih majcenih bilkic volje, ki jih nekje globoko v sebi najdeš, da si le obuješ superge in se spraviš v stanje hitrejšega premikanja
  4. Prepir med občutki, ko ti telo in pamet govorita, da ne zmoreš in bi se najraje ustavil ter tvojo trmo, da nadaljuj,
  5. Trenutek, ko se telo uda in se kar naenkrat počutiš lahkotnega kot ptica – trenutka, ko tek postane nekaj tako preprostega kot je bilo tisto udobno sedenje pred TV-jem,
  6. Pa končni cilj, ki v tebi vzbudi občutek lastnega ponosa,
  7. Vse do prijetne prhe, ki ji pustiš, da nekaj minut teče po tebi in s tvojega telesa izpere vse znake napora,
  8. Ter na koncu še osvežilnega kozarca soka in zaslužene nagrade za lačni trebušček.

Nikoli pa nisem razumela tistih, ki so nestrpno odštevali dni do maratona in se dejansko prepričali preteči tistih 21, 42 in še več dolgih, napornih kilometrov proge, ki jih je ločila do cilja.

Zakaj bi? Kako?!

… Vse do zadnjega dneva v septembru 2017 – dneva, ko sem se odločila svoj tekaški korak popeljati stopničko višje.

Torej Rabac.

In jaz tam. Valamar trail. In jaz na startu.

Z malce treme in tremi čudnimi cilji v glavi, ki vsekakor niso spadali k mojim zmožnostim:

  1. Ne bom pustila, da Tomaž na 23 km in pol ure prednosti pri startu, pride na cilj pred mano,
  2. Bilo bi dobro, da prehitim njegovo sestro – le kdo bi vedel zakaj 😛 in
  3. Bilo bi tudi dobro, da ohranim tisto prednost pred dvema prijateljicama, ki sem si jo nabrala med tekom – tudi za to bi lahko rekla le kdo bi vedel zakaj 😛

Vsak se bo vprašal kje je tisti pravi, osebni cilj. Pa je le bil tudi ta! – PRIDI NA CILJ 🙂 Dovolj za prvič, se bom že premagovala naslednje leto…

Ko pa sodnik izreče tiste magične besede, da se vsi poženejo v tek, so trema in cilji pozabljeni. Mislim, da jih pustiš na startu. Točno tam, kjer te bodo tudi počakali, ko boš pritekel v cilj. Tam, kjer bodo postali pomembni – ko se boš zares lahko vprašal ali si jih dosegel ali ne.

Vse trenutke vmes pa se posvetiš samemu sebi. V bistvu je včasih prav lepo družiti se sam s sabo. Meni se vsekakor teh 13 kilometrov je. Med tem preizkusiš samega sebe, koliko si zaupaš, kako vztrajen si in kaj ti je v življenju resnično pomembno.

Ko sedim na cilju, naslonjena na mrzla tla, pijem pomarančni sok in razmišljam kako lepo bi bilo zdaj skočiti v tisto mrzlo morje, ki ga opazujem pred seboj, pomislim, da sem pravzaprav srečna. Ravnokar sem premagala samo sebe in dosegla nov cilj. Sicer mi telo kaže, da sem ga izžela veliko preveč, kot bi si on to želel in zaradi tega ne morem uživati v svoji osebni zmagi toliko kot bi si želela, vendar vem, da je to minljivo. Morda ima telo celo pravico, da se malce pritožuje.

Vsi cilji so izpolnjeni, v bistvu več kot izpolnjeni, in jaz končno razumem vse tiste maratonce in druge vrste skrajnežev – popolnoma mi je jasno zakaj in popolnoma mi je jasno kako. Gre za nekaj zasvojljivega, za popolnoma neko drugačno vrsto sprostitve in gradnje samega sebe. 

V teh trinajstih kilometrih mi je zopet uspelo najti nekaj, kar me osrečuje. Spet mi je uspelo najti nekaj, s čimer sem svoje življenje še bolj zapolnila in si ga naredila vrednega živeti.

Naslednje leto zagotovo ponovim – le da tokrat nekaj kilometrov več! 🙂

 

Špela K.

One Reply to “13 km samote”

  1. Alora, drugo leto priteceta skupaj v cilj 😉

Dodaj odgovor